Končno je na vrsti jadralno padalstvo Bovec. Res smo ga že kar nekaj časa čakali, saj smo se res težko uskladili za termin, ki bi ustrezal vsem. Pa kljub temu je prišlo do zamude, saj je bila kar gužva na cesti. A ne glede na vse, smo sedaj prišli na zmenjeno lokacijo. Ker nas je bilo za ta podvig kar dosti, smo se razdelili po dve skupine.
Povedali so nam, da ena runda traja nekje uro in petnajst minut, saj se je potrebno z avtom še pripeljati do vrha, kjer se vzleti. Prav tako nam je mlad fant povedal, da je dobro, če imamo kakšne dolge rokave, saj je v zraku drugačna temperatura, in še posebej zaradi vetra, ker nas zna napihat. K sreči, sem imela s sabo jopico, čeprav je bilo zunaj kar vroče. Tako smo prvič spoznali jadralno padalstvo Bovec. Peljali so nas na vrh, in po poti so nas malce zafrkavali, in preverjali, ali nas je tega strah. Tako so nas na cilju opremili, preverili, da nismo bili pod kakšnim vplivom substanc, ter nato je vsak šel k svojemu pilotu, oziroma padalcu. Tako so nam pripeli pasove, in razložili nekaj napotkov. Povedali so nam, kakšen bo občutek, in kako moremo v štartu tečti, da dobimo zalet, da nas bo lahko padalo dvignilo. Tako smo vsi hkrati začeli kar se le da hitro teči po hribu navzdol, na kar je naenkrat zmanjkalo tal pod nogami in že smo bili v zraku in lebdeli.
Občutek je bil fenomenalen. Razgled nad Sočo, pa še toliko lepši. Res lepo je bilo gledati pokrajino. Morem reči, da tudi zelo komot, saj je del opreme, ki je bil kot nekakšen nahrbtnik naenkrat tvoj sedež.
Ker pa je za jadralno padalstvo Bovec pomembno tudi kreiranje in ustvarjanje spominov in doživetij, so tudi za posnetke poskrbeli tako, da si lahko med letenjem imel njihovo go pro kamerco, nato pa si kartico lahko obdržal.…