Ker delam kot spremljevalka v osnovni šoli, grem zraven povsod kamor grejo naši učenci. Lani pozimi smo se za en teden odpravili na zimsko šolo v naravi. Bili smo v čudoviti gorski vasici, kjer je bilo en meter snega. Naša šola je šola za otroke s posebnimi potrebami, otroci so včasih malce težavni, v svoji osnovi pa so zelo srčni. Učitelj, ki nas je pričakal, nam je na hitro razložil, kaj vse nas bo ta teden pri njih čakalo lepega. Otroci so si od vsega najbolj zapomnili, da bomo imeli nočni pohod.
Ko smo se razporedili po sobah, so me otroci spraševali ali bomo na nočnem pohodu imeli svetilke ali bomo hodili po temi. Ker na to nisem imela odgovora, smo se dogovorili, da bomo pri večerji vprašali učitelja, ki nas je sprejel. Sama sem na to hitro pozabila, vendar so mi pri večerji otroci šepetali, naj vprašam za svetilke, saj jih je očitno skrbelo. Malo sem jih še držala v negotovosti, vendar niso odnehali.
Nato sem glasno, da so me vsi slišali, vprašala ali bomo na nočnem pohodu nosili svetilke ali ne. Učitelj jih je najprej podražil, da bomo šli kar v temi. Ko pa je videl njihove zaskrbljene obraze, se je nasmehnil in povedal, da imajo ročne svetilke in svetilke za na glavo in da jih je za vse dovolj. Kar videla sem, kako so si otroci oddahnili.
Naslednji dan smo se odpravili na obljubljeni nočni pohod. Hodili smo skozi gozd in svetilke v njihovih rokah so bile kot majhne lučke, še najbolj smo spominjali na kolono pridnih škratov, ki grejo na delo. Ko pa smo prišli na odprto jaso, je luna svetila tako močno, da smo svetilke lahko ugasnili in uživali v nočni zasneženi pokrajini. Od takrat je minilo že eno leto, otroci pa še vedno ne morejo pozabiti tega nočnega pohoda. Kako malo je včasih potrebno za srečo.